Nikjer v zahodni civilizaciji ne boste naleteli na predsednika najbolj demokratičnega organa v državi, ki bi pritrjeval novinarju, da je bila lastna država, v imenu katere nastopa, korak nazaj in to ne v smislu državnosti, temveč državotvornosti. Čeprav je ta izjava, kot še številni drugi poudarki v intervjuju, marsikateri med njimi tudi skregani z dejstvi in realnostjo, logično popolnoma nesmiselna: zaradi državotvornosti smo Slovenci dobili državo – zato ustanovitev države ne more biti dokaz nedržavotvornosti – je vredna vse javne obsodbe.

Nezaslišano je, da leta 2014 predsednik Državnega zbora Republike Slovenija izjavlja: »Prej smo bili vezani na drugačen tip države, ki je imela dediščino, kredibilnosti in določeno pripoznanje v mednarodni skupnosti […].« Res je, živeli smo v totalitarni komunistični državi, v bistvo katere je bila vsajena krvoločna komunistična revolucija, in ki je vzpostavila ekonomski sistem, katerega dolgove še danes plačujejo mlajše slovenske generacije.

Toda, kar je najbolj pomembno, to je bila država, v kateri so se hudo kršile človekove pravice. Če gospod predsednik Državnega zbora tega ne verjame, naj si prebere Temeljno ustavno listino Republike Slovenije. To je bila država brez dediščine, brez kredibilnosti, utemeljena na komunističnem terorju, korupciji in sistematičnemu razkrojevanju integritete njenih državljanov, ki se jo je v mednarodni skupnosti toleriralo le zaradi okoliščin hladne vojne. To je bila država, spet smo tako zapisali v Temeljno ustavno listino, ki je »hudo kršila nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin«. Torej pravic slovenskega demosa, v imenu katerega leta 2014 na opisani način govori dr. Brglez.

Prav zato smo se osamosvojili in kot dokaz večstoletnega boja za narodno osvoboditev ustvarili svojo državo, ki je utemeljena, tako večkrat poudarja tudi slovensko Ustavno sodišče, na vrednostnem prelomu s prejšnjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Izjave predsednika Državnega zbora kažejo na to, da si sam tega preloma ne želi in zato tudi ne zmore. Pritrjevanje pozivom k ponovnemu obveznemu uvajanju srbo-hrvaščine v osnovne šole, objokovanje izgube domnevnih komparativnih prednosti na Balkanu zaradi neznanja tega jezika, dokazujejo njegovo ujetost v miselni in politični kontekst, ki ga ni mogoče poimenovati Evropska Slovenija, ki nasprotuje etosu slovenske ustave in zato vsemu, kar naj bi predstavljal Državni zbor kot njen vsakodnevni izvrševalec.

In morda najbolj pomembno: nikjer v zahodni civilizaciji, še posebej pa ne po grozotah druge svetovne vojne, ne boste našli visokega politika, ki bi povojne poboje pojasnil z golim upoštevanjem naravnega prava s strani tedanjih oblastnikov. Gre za izjavo, ki je nevredna intelektualca, še manj univerzitetnega predavatelja mednarodnih odnosov in ki je naravnost škandalozna za predsednika Državnega zbora države, ki jo vse mogoče krivice, storjene v in po drugi svetovni vojni tako zelo bremenijo še danes. Bistvo naravnega prava, kot ga poznamo v zahodni civilizaciji, je pravičnost sama na sebi, v naravi stvari, ki v posebej hudih okoliščinah celo terja umik pozitivnega prava, ki ga sprejme človek in njegove institucije. Trditi, da so povojni poboji odraz take pravičnosti je bodisi skregano z zdravo pametjo bodisi, če je mišljeno resno, skrajno zavržno. Povojni, in zares vsakršni poboji, nimajo ničesar opraviti s kakršnimkoli pravom, še najmanj pa naravnim. So preprosto proti-pravni.

Nazadnje pa je skrajno neprimerno, da dr. Brglez kot predsednik Državnega zbora implicitno simpatizira celo z idejo revolucije. Zanjo pravi, da sicer: »[…] v trenutni svetovni gospodarski konstelaciji ni realna. Nerealno bi bilo prepričevati ljudi, da naj podpirajo take ideje do takrat, ko bodo razmere zrele, pa naj jedo 'travo'.« Mar to pomeni, da v Stranki Mira Cerarja revolucije ne zavračajo, pač pa zgolj čakajo na razmere, ki jo bodo dopuščale? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, nas je prihodnosti lahko pošteno strah.

Najvišje demokratično telo slovenske polis si zasluži nekoga, ki bo poznal minimalne civilizacijske temelje zahodne civilizacije in ki bo ne le spoštoval, temveč ponotranjil ustavni etos države, ki jo predstavlja. V Društvu Evropska Slovenija zato javno sprašujemo spoštovanega dr. Milana Brgleza, ali se sam sebi res zdi primeren za opravljanje funkcije predsednika Državnega zbora.

Društvo Evropska Slovenija, 1. 10. 2014