In kaj smo v tem času dosegli v Sloveniji? Standardni odgovor bi se verjetno glasil, da smo se kot država emancipirali v mednarodni skupnosti; Slovenija je postala članica najpomembnejših mednarodnih organizacij, je del EU in Nata, prevzela je evro in pristopila k območju Schengena. Dosegli smo vrsto ciljev, ki smo jih vzeli za svoje še pred osamosvojitvijo.

A ta odgovor je formalističen. Nič ne pove o našem vsebinskem napredku na različnih področjih družbenega življenja. Omenjeni dosežki bi namreč v trenutku njihove osvojitve morali postati instrumenti za kovanje zavezništev in za uresničevanje naših temeljnih interesov, torej forma, ki bi jo polnili z vsebino na temelju naših vrednot. Pravo vprašanje se zato glasi, kakšna je ta vsebina oziroma kakšna bi morala biti.

V Društvu Evropska Slovenija ocenjujemo, da jasnega odgovora na navedeno vprašanje žal nimamo in ga kot družba zaenkrat niti ne iščemo. Kdor - tako kot mi - terja vsebinsko razpravo o skupnih problemih, pravzaprav težko najde relevantnega sogovornika, s katerim bi lahko racionalno in konstruktivno polemiziral. Javni diskurz praviloma poteka na način, da se tistega, s katerim se ključni posredni in neposredni oblikovalci javnega mnenja ne strinjajo, bodisi zavestno ignorira bodisi javno diskvalificira.

Namesto da bi za vselej opustili nekdanji partijski vzorec, ki je pri posameznih vprašanjih toleriral notranjo diferenciacijo, ne pa konceptualnih alternativ, smo ga pravzaprav razširili na družbo kot celoto. Resni nasprotnik tako niti ni priznan kot legitimni idejni, politični ali interesni akter, pač pa kot zunanja grožnja, ki se giblje onkraj sprejemljivega diskurza ter ruši ustaljeni kontekst, ki smo ga vajeni in ga želimo še naprej poustvarjati.

O usodnih političnih, gospodarskih in nasploh družbenih izzivih pogosto ne razpravljamo ad rem in na osnovi argumentov. Posledično so naše odločitve neracionalne. Politično nazadujemo. Namesto koalicij ‘ZA’, oblikujemo koalicije ‘PROTI’. Namesto da bi gradili, rušimo.

Gospodarsko in razvojno stagniramo. Porabimo več kot ustvarimo. Živimo na račun generacij, ki jih ni. Namesto pogojev za svobodno solidarnost premožnih z revnimi ohranjamo prisilno solidarnost ubogih s priviligiranimi. Ne gradimo pravične, ampak ohranjamo krivično družbo.

Nikoli se nismo resno in iskreno soočili s preteklostjo. Nismo popravili krivic in postavili grobov usmrčenim po drugi svetovni vojni. Na temelju ‘strokovnih argumentov’ smo zaprli arhive ter onemogočili dostop do zgodovinskih dejstev, ki so za normalno in sproščeno prihodnost bistvenega pomena. Interese vplivnih skupin smo postavili nad resnico in pravico in v tem vztrajamo.

Pri kandidaturah v mednarodne organizacije se ne odločimo za najboljše kandidate, pač pa vsakokratne odločevalske elite vedno znova izberejo najbolj ‘zaslužnega’; a žal ne za našo blaginjo, pač pa za "ustavljanje politike Janeza Janše". V večini primerov se Slovenija s tem smeši v tujini, nastaja pa tudi težko popravljiva politična in gospodarska škoda. In na kakšen način se o tem pogovarjamo?

Ves čas govorimo o pravni državi, primerjalni kazalniki pa vsi po vrsti kažejo na izrazito negativne trende. Vlada nezainteresiranost za to, ali so posamezne rešitve v resnici skladne s pravom, ali ne. Posamezni splošni ali konkretni pravni akti se pogosto pripravijo z vidika neposrednih ali posrednih koristi oziroma škode, ki jih prinašajo najvplivnejšim interesnim skupinam. Pretežni del pravne stroke molči, mnogi sicer opozarjajo, a glavno besedo imajo tisti, ki z izrazito voluntarističnim pojmovanjem pravnih institutov zgrešene vzorce perpeturiajo kot normalne in pravilne.  

V takšnem kontekstu se javni uslužbeni lahko brezskrbno kitijo s totalitarističnimi simboli. Vrhovno sodišče si zlahka privošči, da v popolni odsotnosti vtisa nepristranskosti mesece odloča o izrednem pravnem sredstvu v zadevi Patria ter s tem zlorablja zaupanje, ki mu ga je z zavrnitvijo ustavne pritožbe v isti zadevi izkazalo Ustavno sodišče. Državni zbor se namesto z reformami, ki bi nas vrnile na pot gospodarske rasti, že mesece ukvarja z iskanjem načina za odvzem ali vsaj zamrznitev Janševega poslanskega mandata, čeprav za to ni pravne podlage. Nova vlada pa je med kriterije za presojo, ali je nekdo še primeren za opravljanje visoke državne funkcije, očitno uvrstila še zahtevo popolnega nesodelovanja z osebami, ki se udeležujejo javnih shodov, katerih glavna poanta je legitimna kritika aktualnega udejanjanja človekovih pravic ter načel demokratične in pravne države v Sloveniji.

Zdi se, da je pri nas sistem zavor in ravnovesij odpovedal in da prihaja do faktične restavracije načela enotnosti oblasti pri zagotavljanju implementacije ‘moralno politične’ primernosti kot predpogoja za javno in poklicno udejstvovanje. Zato ne preseneča, da predsednika državnega zbora dr. Brgleza, ki prostodušno razpreda o mednarodnem ugledu bivše SFRJ, simpatizira z idejami o socialistični družbeni revoluciji ter povojne poboje postavlja v kontekst naravnega prava, v nedavnem pismu Društvu Evropska Slovenija muči prevsem to, kdo je pisec kritičnega javnega vprašanja, ki smo ga pred dnevi naslovili nanj.

Tako je popolnoma jasno, zakaj se ob petindvajseti obletnici padca Berlinskega zidu v Sloveniji ne moremo ukvarjati ne z resno analizo dosedanjega razvoja ne s prihodnjimi izzivi. Namesto občutkov ponosa za nazaj in zanosa za naprej se krepi vtis, da se je pri nas tok časa obrnil in da procesi demokratizacije ter razvoja tečejo v vzvratno smer. Iz navidezno uspešne zgodbe o uspehu smo postali primer nefunkcionalne družbe; nimamo niti cilja niti kompasa in se zato tudi nikamor ne premaknemo. Stopicamo na mestu, kar pa spričo očitnega napredka večine drugih nekdanjih srednjeevropskih komunističnih držav pomeni, da v resnici nazadujemo. Namesto da bi postajali del rešitve, ostajamo del problema. In tako bo, vse dokler ne bomo namesto balkanski pričeli utirati pot evropski Sloveniji.

Društvo Evropska Slovenija, Ljubljana, 15. oktober 2014