Zatrjevanje, da ima predsednik Vrhovnega sodišča pravico do svojega mnenja, je nepotrebno, ker mu tega nihče ne oporeka. Popolnoma nesprejemljivo pa je, da za namene osebnih obračunavanj z ustavnim sodnikom in stranko v postopku, predsednik Vrhovnega sodišča uporablja svojo javno funkcijo. Ker to vrši v nasprotju z namenom te funkcije, gre za njeno odkrito zlorabo. Sodniško društvo se s svojim odzivom takemu ravnanju očitno pridružuje.

Prav tako je absurdno, da sodniško društvo ni odgovorilo na izrecno postavljeno vprašanje svojega člana, vrhovnega sodnika, z izgovorom, da se ne bo vmešavalo v spore na kazenskem oddelku. Spoštovani, ti spori niso osebne kaprice, temveč posegajo v samo jedro integritete slovenskega sodstva. Če kdo, bi se na to morala jasno odzvati prav stanovska sodniška organizacija. Bežanje od odgovornosti, skrivanje za paragrafi in lepo zveneče besede ne bodo ustvarili pravosodja, vrednega resnične pravne države. Nasprotno.

Sodniško društvo se je v preteklosti, tako kot danes, vselej borilo za svoje interese, predvsem za lastne plače. Ta institucionalni egoizem in samozadostnost se potrjujeta spet in spet. O njem pričajo sodne statistike in ugled naše pravne države v tujini. Kdor o tem kritično spregovori, pa naj bi rušil pravosodje in z njim pravno državo. Resnica pa je drugačna: ko bo sodstvo, kritična masa v njem, ki mora obstajati, zmoglo toliko poguma in integritete, da bo pretrgalo zaveso formalizma in se osvobodilo svojega mehkega trebuha, v katerem kar brbotajo politični predsodki in vrednostna pristranskost, tedaj bo Slovenija res pravna država, država, kjer je doma vladavina prava in ne država, kjer se pravo zlorablja.

Društvo Evropska Slovenija, 9. 7. 2014