»Jaz poznam dva primera (sovražnega govora). Govor bivšega predsednika Tita v Ljubljani: 'Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti in tudi ta manjšina ne bo več gledala naših čudovitih gora.' To je tipičen, eklatanten primer sovražnega govora, ki ne samo poziva k nasilju, ampak je bil tudi povod za vse povojne pomore.

 

V sodobnem času pa je ta drugi primer, to je predsednik Türk. Namreč, 297. člen, o katerem je govoril dr. Vezjak, ima tudi drugi odstavek, ki pravi, da se enako kaznuje nekdo, ki zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo in druga kazniva dejanja.

 

To, kar je rekel takrat, ko so odkrili Hudo jamo oziroma je to prišlo v javnost (zločini), je bilo dobesedno zanikovanje in zaničevanje žrtev. Nihče od današnjih dušebrižnikov, ki tako vpijejo zaradi sovražnega govora, ni takrat povzdignil glasu v imenu mrtvih, v imenu teh žrtev, v imenu njihovih svojcev. Nihče se ni vprašal, ali je to sovražni govor. To pa je po definiciji kazenskega zakonika bil sovražni govor. Gospod pa je danes kandidat za generalnega sekretarja OZN.«