Svet za odziv na sovražni govor je ponovno pokazal, da je s svojim nazivom zameglil dejstvo. Ne gre za odziv na sovražni govor, temveč sovražni govor »per se«, gre za to, da kot samooklicani »varuh« označuje vsakogar in vse drugače misleče, kot ljudi, ki širijo sovražni govor. V čem naj bi bilo govorjene Angelce Likovič v oddaji Tarča sovražni govor, je težko razbrati. Očitno je le, da se z njenim mnenjem člani Sveta ne strinjajo, kar po njihovem avtomatično pomeni, da je tak govor sovražen.
Med nestrinjanjem s stališči drugih oseb, ki jih te javno izražajo in med sovražnim govorom je seveda velika razlika, vendar v pomanjkanju argumentov zadeve rešiš z etiketo sovražnega govora in napadom na nacionalno TV, ki v oddajo ne bi smela povabiti nikogar, ki ne dobi blagoslova Sveta, za katerim se skrivajo izključno osebe, ki so pripadniki ortodoksne levice.  Ali se je t.i. Svet oglasil v zvezi s prispevki v katerih novinarji napadajo pokop žrtev ene največjih povojnih morij na Slovenskem? Nasprotno, očitno se je misel bivše predsednice omenjenega Sveta, da gre itak za Hrvate, še kako dobro utrdila v medijskem prostoru. Če ubiješ Neslovenca je po mnenju Sveta in medijev, ki temu sledijo (čigava navodila izvršuje omenjeni Svet, pa je tako jasno) zanemarljivo dejanje in si te osebe ne zaslužijo niti groba, niti imena, da o iskanju krivcev ne izgubljamo besed. Ker človeško življenje za omenjene člane Sveta seveda, v kolikor ne gre za življenje njih samih, ni vredno nič se kaže tudi v napadu na osebe, ki zagovarjajo pravico človeškega zarodka, da zadiha s polnimi pljuči in najde prostor pod soncem. Resnica boli, vendar se je v nedogled na bo dalo prekrivati z grožnjo,da je sovražni govor. Izražanje mnenja in nastop na javni TV je pravica, ki gre vsakemu povabljenemu, vpletanje v uredniško politiko z napotki, kdo sme in kdo ne sme sodelovati na javni TV pa je pričel MK v nekem svojem intervjuju, tako, da je jasno, kdo usmerja delovanje omenjenega sveta.
 
Smešno bi lahko bilo, če ne bi bilo tako maloumno, da še v mesecu oktobru 2016, po vseh terorističnih napadih po Evropi in ugotovljenim načinom prihoda teroristov v Evropo, Svet še vedno namesto terorizma, ki je akt sovraštva naperjen proti neznanim, nekrivim osebam, obtožuje prispevke v reviji Reporter in ne teroristov. Sovraštva ne širijo tisti, ki poročajo o kriminalnih in terorističnih dejanjih, sovraštvo je bilo uvoženo v Evropo ob pomoči točno takšnih ljudi, ki sedaj pišejo v imenu Sveta za odziv na sovražni govor. Res je, Svet se ne imenuje, »svet za odziv na sovražna ravnanja«, imel bi bistveno preveč dela, temveč se postavlja za varuha »demokracije«, ki jo vidi v tem,da so ljudje dolžni trpeti nasilje, če je to po volji ortodoksne levice. Ne sovražni govor, sovražna dejanja je potrebno obsoditi, kaznovati in obelodaniti, potem se bo pokazalo, da sovražnega govora, ki bi bil »nevaren« sploh še ni. V kolikor pa se bo prikrivalo nasilje in ščitilo storilce, se bo resnično pojavil ne sovražni govor, temveč govor, ki bo pozival ljudi, da zaščitijo svoja življenja, otroke in premoženje pred nasilnimi ravnanji »nepoklicanih gostov«.
 
Ob branju zaključkov omenjenega Sveta, se človek res vpraša, od kdaj je resnica postala sovražni govor oz. ali od 1991 res nismo uspeli toliko odrasti, da bi sprejemali kritiko in drugačna mišljenja kot konstruktiven prispevek k iskanju boljši rešitev, temveč še vedno del vztraja pri razrednem sovražniku, čigar mnenje je potrebno obsoditi, njega pa diskvalificirati, mogoče pa tudi kasneje likvidirati?
 
Lucija Šikovec Ušaj